Sestoji divje rastočih rastlin, ki uspevajo v prenekaterih gorskih območjih na različnih koncih sveta, so pogosto videti kot prekrasni vrtovi. Naj­različnejše, tudi bogato cvetoče rastline se uspešno prila­godijo prav neverjetnim razmeram. Uspevajo v komaj opaznih razpokah na izpostavljenih skalnatih pobočjih, raztresene so po melisčih pod stenami, poživljajo borno rušo na visokogorskih travnikih in tudi bogatejše trav­nate sestoje na nižjih bregovih. Alpinetumi in skalnjaki prinesejo na vrt lepoto nedotaknjenih divjih rastlin, ki pogosto zelo obilno cvetejo in poživljajo vrt z jasnimi barvami, da so cvetovi kot dragulji med skalami. Neka­tere take rastline so prilagojene čisto posebnim razme­ram in so zato izziv tudi za izkušene vrtnarje. Mnogo več pa je med njimi nezahtevnih in takih, ki se prilago­dijo marsikateremu izpostavljenemu mestu na vrtu. Nji­hova lepota bogato poplača čas, ki ga žrtvujemo za pripravo primernega rastišča in za dodatno nego.

Prave alpske rastline so prezimno trdne, saj so prilagojene na ostro podnebje, praviloma so goste rasti in le redko zrastejo više kot 15 cm. Njihova pritlikava ali plazeča se rast je prilagojena skrajno mrzlim vremenskim razmeram in višinski legi in je zato primerna taka zaradi močnega vetra, kakor tudi zaradi težke snežne odeje pozimi. V naravnem okolju so alpske rastline na močnem soncu, zrak je svež, skoraj neprestano piha veter. Blazinasta ali pritlikava rast in čim manjši pa mesnati, dlakavi ali usnjati listi ščitijo rastline pred pretirano izgubo vode zaradi močnega vetra in žgočega sonca. Čeprav večina alpskih rastlin dobro prenaša ekstremne temperature, so le redke odporne proti stalno mokrim tlem pozimi ali proti topli poletni vlažnosti. V naravnem okolju rastejo najpogosteje na revnih tleh, ki vsebujejo malo hraniv in komaj kaj organskih snovi, so pa dobro odcedna. Večina ima dobro razvit koreninski sistem, da pridejo do potrebne vode in hrane.

Za skalnjak so primerne vse rastli­ne, ki rastejo počasi in ostanejo dovolj nizke, da ne rušijo ravnoves­ja. Rastline alpskih in skalnatih rastišč so navadno majhne rasti in zato primerne predvsem za manjše, mo­dernejše vrtove. Med drugimi rastli­nami je malo takih, ki bi bile tako pripravno pritlikave in goste. Z nji­mi zato na majhnem prostoru lahko zasadimo bogato zbirko različnih vrst in sort. Na vrtu lahko gojimo tudi mnoge tipično alpske rastline, ki prinašajo bogastvo živih barv in nenavadnih oblik, če jim le zagotovimo dobro odceden prostor in primerno lego. Najlaže pripravimo tako rastišče na mestu, ki ga nekoliko dvignemo nad okolni vrt. Rastline posadimo v po­sebej pripravljeno dobro odcedno mešanico prsti, peska in raznih do­datkov in tudi sicer lahko vplivamo na rastne razmere. Pri mnogih alpskih rastlinah mo­ramo poskrbeti za zavarovano sonč­no rastišče in hkrati zagotoviti, da so korenine na hladnem. Te vrste naj­lepše uspevajo v skalnjaku in v razpokah kamnitih in opečnatih zi­dov. Rastisče je tako hkrati veren posnetek naravnega okolja. V bolj strogo urejenih in v majhnih vrtovih lahko take kotičke pripravimo v dvignje­nih gredah v obliki banjic ali čebrov. Posebno skladno delujejo, če se po gradivu ujemajo z okolico.

Sončno pobočje, ki je obrnjeno pro­ti jugu ali jugozahodu, je najprimer­nejša osnova za razgiban skalnjak. Najlepši so tisti skalnjaki, kjer ka­menje in skale verno posnemajo naravno okolje. V takih skalnjakih so tudi rastne razmere kar najbolj podobne razmeram v naravnem okolju. Prst v žepih za skalami je hladna, vlažna in zelo odcedna, to­rei ravno pravšnja za alpske rastline. Skalnjak je oblikovno učinkovit del vrta, če ga načrtujemo prostoru pri­memo. Kjerkoli je mogoče, izkori­stimo naravno, odprto pobočje, kjer je rastišče že po naravi odcedno. Če poskrbimo za osnovno arhitekturo z razgibanimi skalami, med katerimi potekajo slikovite zajede, je ambi­ent videti zelo pristen, posebno če je ob njem še potok in kakšen tolmun. Večina za skalnjak primernih rastlin ljubi sonce, tiste, ki se bolje počutijo v senci, posadimo na sever­no stran skal. Če skale domiselno postavimo pripravi­mo zelo raznolika sadilna mesta, kamor lahko zasadimo najrazličnejše rastline.

Alpske rastline, ki potrebujejo kisel substrat in vlažno, gozdu podobno okolje, najlaže gojimo v posebej pripravljeni šotnati gredi. Postavimo jo v senčnem delu vrta, morda blizu listavca z ne pregosto krošnjo, da so rastline v polsenci. Šotnata greda ne sme stati direktno pod drevesom. Za šotnate grede zmešamo 4 dele listavke brez apnen­ca (lahko tudi šota ali šotni nadome­stek, kompostirano lubje ali lesne odpadke) z 1 delom grobega peska. Na naravno bazičnih rastiščih lahko gojimo rastline, ki uspevajo v kislih tleh v posebej pripravljenih nišah, le krajši čas. Zaradi izpiranja ap­nenca kmalu propadejo. Boljša od­ločitev so šotnate grede. Šotnate grede lahko postavimo kot samostojne vrtne enote ali pa jo povežemo s skalnjakom. Senčna, severna stran skalnjaka je idealno mesto za tako gredo. Ne smemo jo postaviti pod drevesa, saj lahko začnejo rastline gniti zaradi vlage, ki jo povzroča kapljanje z dreves po dežju. Najprimernejša je lega, ki jo vsak dan za nekaj časa obsije sonce.

Greda kot melisče poskuša posne­mati prav posebno naravno rastišče. Tako umetno melišče je praviloma rahlo nagnjena greda, na kateri so različno veliki kosi kamenja, med njimi pa primeren substrat. Melišča lahko pripravimo tudi na ravni podlagi, ki jo nekoliko dvignemo nad okolni vrt, da zagoto­vimo odcednost. Melišče naj bo globoko 30-40 cm, spodnja polovica je odcedna plast, sestavljena podobno kot za skal­njak, zgornja polovica pa mešanica za melišča. Rastline z melišč se navadno raz­raščajo v goste preproge ali blazine in so gosto olistane. Mnoge imajo intenzivno obarvane cvetove in cve­tejo tako obilno, da cvetje skoraj povsem zakrije zelene liste. Nevtral­na kamnita podlaga je zelo primer­na za bogato teksturo barve takega tipa rastlin.

V majhnih vrtovih lahko z dvignjenimi gredami bolje izrabimo prostor. V večjih vrtovih pa so ozke dvignjene grede zanimive obrobe. Dvignjene grede pravilnih oblik se tudi dobro ujemajo z mnogimi modernimi zasaditvami vrtov. Tudi v krajih, kjer je primerne skale težko dobiti ali so zelo drage, je dvignjena greda primerno nadomestilo za pravi skalnjak. Odcednost na dvignjenih gredah je povsem neodvisna od talne podlage drugod na vrtu, zato so take grede primerne za vrtove, kjer sicer zaradi težkih in neodcednih tal (vlažna, močno ilovnata tla) ne bi mogli gojiti alpskih rastlin.

Uporabljamo mešanico iz 3 delov ilovice (ali sterilizirane vrtne prsti), 2 delov šote ali šotnega nadomestka (kisel listni ali vrtni kompost) in 1-2 delov grobega peska ali gramoza.

Spodnjo tretjino grede napolnimo s kršem, kamni ali drugim grobim materialom, na to plast pa položimo plast narobe obrnjene ruše ali pa plast šote (ali šotnega nadomestka), da se drenažna plast ne zamaši. Gredo napolnimo s substratom, pa­zimo, da zapolnimo vse prazne pro­store. Vdelamo tudi počasi topno gnojilo. Sveže nasuta greda se ved­no posede, zato jo temeljito zalije­mo in pustimo stati dva do tri tedne. Vsa posedla mesta dopolnimo s sub­stratom. Če dodamo še nekaj skal, doseže­mo na dvignjeni gredi vtis majhnega skalnjaka. Skale namestimo v sub­strat in pripravimo primerna rastišča za najrazličnejše rastline. Z nekaj večjimi skalami, združenimi v goli­čave, je razporeditev učinkovitejša kot z več manjšimi, ki so raztresene po površini. Plazeče se rastline zasadi­mo ob rob, pri zasajanju razpok v podpornih zidovih pa ravnamo kot pri suhih zidovih. Po sajenju potresemo površino s kršem, gramozom ali grobim pe­skom, ki se ujema s kamni. Okoli rastlin in koreninskega vratu pre­vidno nasujemo 1 cm debelo plast drobirja. Tako je greda lepša, hkra­ti pa taka plast zavira rast plevela in zmanjšuje izhlapevanje. Dokler se rastline dobro ne primejo, redno zalivamo.

Razpoke kamnitih suhih zidov so idealna mesta za koreninske splete mnogih alpskih rastlin, hkrati pa so ta rastišča zelo odcedna. Uporabimo lah­ko tudi stranice dvignjenih gred in zidove, ki podpirajo terase na nag­njenem delu vrta. Če je le mogoče, mislimo na to že pri zidavi in pusti­mo v zidovih med opekami ali kam­ni tu in tam razpoke, niše in žlebo­ve, kamor bomo posadili rastline.

Stara kamnita korita in kadi, iz katerih so krmili in napajali živino, so za zasaditve z alpskimi rastlinami imenitne posode, so pa zelo draga in že redka. Korita iz umetnega kamna ali taka, ki so posebej oblikovana iz zmesi šote, peska in cementa, pa tudi emajlirana odtočna korita, ki jih prevlečemo z omenjeno zmesjo, so lahko ceneni nadomestki. Kadi in korita postavimo na popločenih vrtovih in dvoriščih in tudi na terasah ter s peskom posutih delih v večjih vrtovih. Večina alpskih rastlin dobro uspeva v standardni lončni prsti, posebno če poskrbimo za dobro odcednost. Dodamo približno za tretjino grobe­ga peska in primešamo še počasi topno gnojilo. Rastline, ki uspevajo na kislih tleh, potrebujejo substrat brez apnenca, dodamo pa drobir granita ali peščenjaka.

Če bi radi gojili rastline v tufu, uporabimo sveder ali pa dleto in kladivo in naredimo luknje 10 do 12 cm narazen. Premer luknje naj bo približno 2,5 cm, globina 5-7 cm. Na vodoravnih površinah vrtamo nav­pično, na poševnih in navpičnih pa pod kotom 30-45 °. Tuf namočimo, v luknjo vsujemo malo grobega pes­ka in nekaj substrata. V luknje posadimo mlade, ukoreninjene po­taknjence ali majhne rastline, ki se najlaže ukoreninijo. Pred sajenjem temeljito speremo korenine in rastli­no s pomočjo sadilnega klina ali svinčnika namestimo v luknjo, ki jo nato zapolnimo s substratom. Kore­ninski vrat mora biti pokrit. Substrat rahlo potlačimo in dodamo nekaj kosčkov tufa, da rastlino utrdimo in se ne premika. Izdatno zalijemo in pazimo, da je tuf moker, dokler se rastline ne primejo. V vročem in suhem vremenu tuf redno močimo.

Najboljša izbira za skalnjak je tuf, saj lahko v tem mehkem in poroznem kamnu gojimo rastline v jamicah na površini in v špra­njah med plastmi. Tudi peščenec in apnenec sta primerna, ker ima­ta zelo naraven videz, posebno če imajo skale že zaobljene robove. Kjerkoli je le mogoče, uporabimo skale in kamenje iz okolice, tako je verjetnost, da se bo skalnjak lepo zlil s pokrajino večja, pa še trans­portni stroški so manjši. Le če v bližnji okolici ni primernih skal in kamenja, jih pripeljemo od drugod. lzogibamo se premehkemu kamnu, ki hitro propada (navadni škrila­vec, kredni apnenci), pa tudi pretr­demu in neplastovitemu kamnu iz magmatskih kamnin (granit, ba­zalt). Kamni in skale iz trdih, na videz nestrukturiranih kamnin so največkrat poceni, z njimi pa je težko delati in nekaj let traja, da so videti sprani in le redko imajo nara­ven videz. Uporabni so tudi drugi kamni, npr. metamorfni škrilavci, ki pa jih je pogosto precej težko vklju­čiti v celoto. Če je mogoče, obiščemo kamnolo­me v neposredni okolici in izberemo primerne kose, pazimo pa, da niso preveliki in da jih na vrtu lahko premikamo in obdelujemo. Izbere­mo različno velike skale, da laže sestavimo goličavo, ki je videti na­ravna.

Najrazličnejši peščenci z zanimivimi plastovitimi vzorci veljajo za najpri­mernejše skale za ureditev skalnja­ka. Včasih so zelo primerni tudi zato, ker jih relativno lahko razkoljemo vzdolž plasti.

Prodaja:

AB KAMEN Vojkovo nabrežje 38 6000 Koper (05) 631 32 92

RUDA d.o.o. Dragonja 42a 6333 Sečovlje (05) 671 06 60 www.ruda.si

Nekatere vrste apnenčastih kamnov in skal, posebno najlepše, ki jih je oblikovala voda, so ponekod v nara­vi že zelo redke in jih že iz naravo­varstvenih razlogov ne bi smeli upo­rabljati. Obiščite kamnolo­me v neposredni okolici in izberite primerne kose.

Prodaja:

Calcit d.o.o Stahovica 15, 1242 Stahovica www.calcit.si

Apnenec d.o.o. Kolodvorska c. 5 1420 Trbovlje www.apnenenc.si

Salonit Anhovo d.d. Anhovo 1 5210 Deskle www.salonit.si

Tuf je porozna kamnina, sestavljena iz vulkanskega pepela in drobcev drugih kamnin; nabira se okoli izvi­rov mineralnih vod. V kamnini je veliko zračnih žepov, zato je lahka in z njo ni težko ravnati. V mehko površino zlahka izkopljemo ali izvr­tamo sadilna mesta; ta so idealna za rastline, ki potrebujejo zelo odced­na rastišča. Žal so taki kamni že redki in dragi.

Prodaja:

Marmor Hotavlje Hotavlje 40 4224 Gorenja vas www.marmor-hotavlje.si

Granit

Granit sodi med magmatske kamnine, ki nastajajo s kristaljenjem silikatne taline. Pravimo ji magma ali žarja.  Je najbolj razširjena kamnina iz podskupine globočnin, to je kamnin, ki so se strdile globoko v zemeljski skorji. V isto skupino spadajo tudi granodiorit, ki je zelo podoben granitu, gabro, diorit, sienit … Granodiorit s Pohorja, znan tudi kot pohorski granit ali pohorski tonalit, je najpogostejša globočnina v Sloveniji.
 
Granit je popolnoma kristaljena kamnina sive ali rožnate barve in zrnate sestave. V njej opazimo zrna kremena, kalijevega glinenca, kislih plagioklazov in biotita. Ker je v svoji skupini najštevilčnejša kamnina, je temu primerno v svetu mnogo različic. Montblanški graniti so najstarejše (in tudi najvišje ležeče) kamnine v Evropi.

Prodaja:

MINERAL d.d. 1352 Preserje www.mineral.si

GRANIT d.d Ljubljanska cesta 69 2310 Slovenska Bistrica www.granit.si

Dolomit

Dolomit je karbonatna kamnina, katera vsebuje mineral dolomit. Dolomit je precej pogosta kamnina, ki sestavlja z apnenci mnoga gorstva. Je zrnata kamnina, ki se drobi v droben pesek ali pa razpade v na ostrorobe kose. Kadar je čist, je lahko brezbarven, bel, siv, rumenkast, črn, neprozoren. Večina dolomita naj bi nastala v karbonu. 

Prodaja:

GRASTO Lukovica pri Domžalah (01) 723 50 16 (01) 723 56 69 www.grasto.si

AGRAD d.o.o. BIZELJSKA CESTA 65 8259 BIZELJSKO 041 715-828

Na mesto, kjer hočemo urediti skal­njak, natresemo 15 cm debelo plast kršja (zdrobljena opeka, grušč, prod). To plast pokrijemo s plastjo narobe obrnjene ruše. Ruša omogo­ča prosto odtekanje vode in zadržu­je prst, da ne maši drenažnih por, kar bi zmanjševalo odcednost. Če ruše ni pri roki, uporabimo plastič­no folijo, ki jo v enakomernih pre­sledkih preluknjamo, da voda lahko odteka. Na kakem drugem delu vrta na­kopljemo dobro vrtno prst ali pa kupimo primeren substrat. Pazimo, da je brez plevelov. Prst natresemo v skalnjak kot gornjo plast. Na mesta, kamor bomo sadili rastline, nasujemo poseben, močno odceden substrat.

Če hočemo zagotoviti hladno in dobro odcedno rastišče, zasaja­mo alpske in druge rastline za skalnjak sproti, ko ga postavlja­mo, med dve plasti kamnov. Sa­dimo v substrat tik ob kamnu, ki smo ga že dokončno položili, na­tresemo še nekaj substrata okoli rastlin in ga rahlo potlačimo. Ko nameščamo drug kamen (tistega, ki bo zaprl poč, v katero smo sadili) , zaščitimo rastline z leseni­mi količki, ki jih uporabimo kot distančnike. Količke odstranimo in utrdimo drugi kamen. S sub­stratom zapolnimo prazna mesta in nata posujemo z gramozom ali prodom.

Najprej namestimo največje skale, ki bodo v skalnjaku ključne točke. Ko postavimo te, uredimo preostale tako, da je vse videti čim bolj naravno (pazimo, da potekajo sedimentne plasti pri vseh kosih v isti smeri). S preostalimi velikimi kamni lahko učinkovito povečamo goličavo, saj mora biti dovolj velika, da ni videti kot tujek. Hkrati moramo paziti, da ostane dovolj prostora za sajenje. Med delom skalnjak večkrat kritično ocenimo. Če uporabljamo kamne, kjer so plasti jasno vidne, pazimo, da potekajo povsod v isti smeri. Skale razmestimo tako, da je za sajenje na voljo kar največ najrazličnejših mest. Če jih postavimo tesno skupaj, oblikujejo ozke, globoke zajede, kjer nekatere rastline odlično uspevajo. Tam kjer imamo več prostora, lahko s premišljenim razporejanjem pripravimo zelo različna rastišča, primerna za celo vrsto rastlin. Skale zakopljemo v tla do tretjine in jih po možnosti nagnemo rahlo nazaj (v pobočje). Postavitev je tako trdnejša, pa tudi deževnica odteka v prst in ne poškoduje rastlin. Stopimo na skale, da preverimo, ali varno stojijo. Ko smo skale postavili, nasujemo na sadilna mesta primeren substrat in rahlo potlačimo. Manjše napake lahko z ustreznim sajenjem vedno popravimo. Izkopljemo primerno sadilno jamo, ki mora biti dovolj velika za koreninsko grudo. Zrahljamo korenine, namestimo rastlino v jamo in rahlo potlačimo substrat okoli korenin. Koreninski vrat rastline mora biti tik nad substratom, tako da lahko dodamo še vrhnjo plast gramoza ali grobega peska. Ko vse rastline posadimo, jih temeljito zalijemo. Pazimo, da imajo dovolj vlage, dokler se ne primejo in ne začnejo na novo poganjati. Če je vreme po sajenju zelo suho, zalivamo rastline približno enkrat na teden, dokler korenine ne zrastejo v okolno prst. Ko se rastline primejo, je zalivanje potrebno le v izrazito sušnih obdobjih.

Alpske in druge rastline je včasih težko namestiti v skalne razpoke. Najlaže jih posadimo, ko skalnjak še nastaja, vendar to ni vedno mogoče. Če sadimo v skalne razpoke v skalnjaku, ki je že dokončno oblikovan, si pomagamo s primernim orodjem, da pripravimo sadilno jamico. V razpoke sadimo močne, ukore­ninjene podtaknjence z razvitimi koreninami. V skalno razpoko zagozdimo kamen, nasujemo nanj nekaj substrata in vanj razporedimo korenine z nadzemnim delom rastline navzgor. Okrog korenine prisujemo substrat, potlačimo in zagozdimo kamen še v razpoko nad korenine.

V naravnem okolju rastejo mnoge alpske rastline v »prsti«, ki je zmes gramoza in večjih kamnov in vsebuje ponekod še nekaj s humusom bogatih sestavin, ki zadržujejo vodo. Taka rastišča so izjemno odcedna in primerna za alpske rastline in v skalnjaku ali na melišču na vrtu moramo te razmere kar najbolj posnemati. Običajna vrtna prst je lahko primerna za skalnjak, če ji primešamo šoto (ali šotni nadomestek) in pesek. Odmerek peska mora biti velik, če pripravljamo substrat za zelo odcedna rastišča, kot so melišča, kjer gojimo rastline, ki so posebno občutljive za vlago.

Za večino alpskih rastlin je primerna mešanica enakih delov sterilizirane vrtne prsti, šote (ali šotnega nadomestka) in gramoza ali grobega peska. Sestavine z veliko humusa nudijo potrebno vlažnost, pesek ali gramoz pa odcednost.

Mešanica za melišča mora biti še posebno odcedna. Pripravljamo jo iz enakih sestavin kot mešanico za skalnjak, vendar v drugačnem razmerju: delež gramoza (droben pesek ni primeren) povečamo na tri dele. Z večjim deležem gramoza ali večjimi kamni lahko odcednost še dodatno povečamo. V zelo suhih območjih je primerneje uporabiti mešanico, ki vsebuje le dva dela gramoza, ali pa je iz dveh delov ilovice, dveh delov listavke, enega dela grobega peska in štirih delov gramoza.

Nekatere alpske rastline, npr. drobne blazinaste vrste iz rodu Androsače in kamnokreči, potrebujejo zelo odcedna rastišča. Po navadi so iz visokogorskega sveta, kjer je malo hranilnih snovi. Zanje pripravimo mešanico iz 2 ali 3 delov grobega peska ali gramoza in 1 dela ilovice ali listavke (ali šote ali šotnega nadomestka).

Za rastline, ki imajo rade kisla tla, zmešamo 4 dele listavke brez apnenca (lahko tudi šota ali šotni nadomestek, kompostirano lubje ali lesne odpadke) z 1 delom grobega peska. Na naravno bazičnih rastiščih lahko gojimo rastline, ki uspevajo v kislih tleh v posebej pripravljenih nišah, a le krajši čas. Zaradi izpiranja apnenca kmalu propadejo. Boljša odločitev so šotnate grede.

Ko skalnjak ali melišče zasadimo, posujemo zasajeno površino z gramozom ali grobim peskom. Pazimo, da se ta kolikor mogoče ujema s skalami in kamenjem osnovne postavitve. Tako posipavanje je koristno z več vidikov: okolica rastlin je lepa in se zdi povsem naravna, površina se bolje ujema s skalami in velikimi kamni kot pa gola prst, dodatna plast izboljšuje drenažo okoli rastlin, onemogoča rast plevelov, zadržuje vlago in preprečuje, da bi se prst ob močnem dežju ali zalivanju preveč skepila. Debelina te plasti v skalnjaku naj bo vsaj 2,5 cm, na melišču pa 2 do 5 cm, odvisno od gojenih rastlin. Za večino melišč zadostuje 2-3 cm debela plast.

Tudi urejene in dobro ukoreninjene rastline v skalnjaku potrebujejo precej redne oskrbe. Grede, korita in druge posode moramo redno pleti. Čeprav alpske rastline ne potrebujejo s hranivi bogate prsti, jim moramo včasih dognojiti in jih zalivati, kadar je prst suha. Tudi vrhnje plasti iz grobega gramoza, ki zboljšujejo odcednost okoli koreninskih vratov rastlin, zavirajo rast plevelov in zmanjšujejo izhlapevanje, moramo včasih obnoviti.  Alpske rastline redno obrezujemo, saj bolje uspevajo, če sproti odstranjujemo odmrle dele (olesenele poganjke, liste in cvetove). Zasaditve v posodah presajamo, takoj ko se rastline preveč razrastejo. Rastline redno pregledujemo, da lahko ob pojavu bolezni ali škodljivcev pravočasno ukrepamo. Ob mrzlem in mokrem vremenu nekatere posebej zaščitimo.

V naravi prebijejo alpske rastline zimo večinoma pod debelo snežno odejo, ki jih varuje pred preveliko močo, mrzlimi in suhimi vetrovi ter pred preostro zmrzaljo. Temperature pod snežno odejo so vedno okoli ničle ali le malo pod njo. Na nižjih nadmorskih višinah, kjer so razmere drugačne, pa moramo alpske rastline zaščititi. Za mnoge alpske rastline je tudi na dobra odcedni dvignjeni gredi škodljiva obilna zimska moča. Take zaščitimo z zvonovi, s šipami ali plastičnimi folijami. Zaščito postavimo ali napnemo na opečnate ali žičnate opore in jo obtežimo, da je ne odnese veter. Pred najhujšim mrazom rastline zaščitimo z vejami vedno zelenih rastlin, npr. s smrekovimi. Zaščito postavimo pozno jeseni in jo zgodaj spomladi odstranimo. Če je potrebno pokriti celo gredo, si pripravimo leseno ogrodje za šipe ali plastično streho. Rastline morajo biti na suhem, zato poskrbimo, da imajo dovolj zraka. Pri straneh takega pokrova ne smemo zapirati.